Arhiv za September 2011
Objavljeno 30.9.2011
Leto 2011 je mednarodno leto gozdov in v VDC Kranj smo letošnje aktivnosti v veliki meri načrtovali in posvetili ekologiji, spoznavanju, razumevanju in občutenju narave, povezanosti med naravo in človekom in odnosom med živimi bitji.
V Škofji Loki smo se srečali na temo Drevesa – mostovi med nebom in zemljo, ki dobro sledi rdeči niti naših letošnjih dejavnosti. Srečanje je vodila Mira Grahek, pedagoginja in bibliotekarka iz Novega Mesta.
Verzi slovenskih in tujih pesnikov, literarni odlomki in strokovne ugotovitve so nam približale ta »največja živa bitja«, ki so ob projekciji na platnu zaživela. Mira Grahek nam je predstavila zdravilno moč dreves, praktično uporabnost, njihov življenjski cikel ter večno prepletanje življenja in smrti oziroma pomen razvoja, kot osnovnega življenjskega smisla. Želela nas je navdušiti, da bi se pogosteje odpravili v gozd, park ali na vrt.
Projekciji je sledil sprehod in praktične naloge v parku v neposredni bližini naše enote v Škofji Loki. V parku smo označili šest dreves s številkami in se razdelili v več skupin.
Vsaka skupina je imela svojo nalogo. Merili smo višino in debelino dreves, z voščenimi barvicami prebarvali list papirja in tako napravili odtise lubja, zbrali liste, plodove in naredili odtise listov vseh šestih dreves. Ena od skupin je v bližini dreves poiskala skrita sporočila, v katerih so bile napisane kratke predstavitve posameznega drevesa. Njihova naloga je bila drevesa prepoznati. Poiskali smo bor, bukev, javor, smreko, gaber in lipo. Naloge so bile zanimive, zabavne, hkrati pa so prinašale veliko informacij.
V park v neposredni bližini VDC-ja pogosto zahajamo. Ob tej predstavitvi smo ga, presenečeni nad raznolikostjo dreves v njem, doživeli še na drugačen način.
Objavljeno 23.9.2011
Uporabniki enote Šenčur smo si ogledali zelo zanimiv Tematski park v naravi – Labirint Bled. Park je letos odprt poskusno in ustvarjalca Luka Kastelic in Bojan Gogala sta o parku zapisala: »Labirint Bled je zabavno poučni park, sestavljen iz koruznega, gozdnega in travniškega labirinta, kjer spoznate naravo na zabaven in didaktičen način. Obiskovalci parka na zanimiv način narave ne samo spoznajo, ampak jo tudi občutijo, saj so v parku informativne in interaktivne točke, ki pripravijo obiskovalca, da aktivno sodeluje pri spoznavanju narave. Preko nekaterih interaktivnih točk spoznavajo tudi sebe, saj izboljšujejo orientacijo, kreativnost ali spoznavajo izgled gozda v pogledu optične iluzije.«
Slišalo se je nadvse zanimivo in Luka Kastelica smo povprašali o možnosti ogleda. Prijazen odziv, posluh, velika mera navdušenja in ljubezni do narave so nas hitro prepričali, da si je park vredno ogledati. Pa še zabavno raziskovanje se je obetalo.
Zgodaj smo pohiteli proti Bledu in odkrili vhod pri leseni hiški, kjer nas je pričakala Maja in nam prijazno predstavila park ter nam razdelila zemljevide za hojo po labirintu…da bi se ne izgubili 
V labirint smo se odpravili v dveh skupinah, ena si je ogledala poljski labirint, druga pa se je podala v nekoliko bolj strm mešani in iglasti gozd in na travnik, pot pa zaključila v koruznem labirintu. Prva skupina se je na vhodu v poljski labirint seznanila z nekaj zanimivostmi o koruzi in sončnicah, nato pa pogumno zakorakala v labirint. Poti je bilo veliko in vse so nas vodile naokoli, tako da smo table z zanimivimi vsebinami zavzeto iskali.
Ob naslednji informativni točki smo zvedeli za kaj vse je uporabna koruza. Presenetila nas je raznovrstnost uporabe, najbolj pa to, da se uporablja tudi za gorivo
Nadaljevali smo do točke, kjer je bila zastavljena uganka. Z natančnim prebiranjem navodil smo rešitev izvedli en, dva, tri in šele pri zadnji tabli ugotovili, da smo bili prehitri. Vrnili smo se nazaj in uganko rešili tako, kot je bilo prav.
Ker smo našli vse informativne točke, smo začeli iskati pot, ki bi nas popeljala do izhoda. Mateja se je opogumila in nas popeljala v pravo smer. Kmalu smo zagledali izhod in navdušenje, ker se nismo zgubili je bilo veliko.
Ko smo čakali drugo skupino, smo imel čas, da rešimo še kreativno točko pred vhodom v labirint. Iz naravnih materialov, ki so nas navdušili s svojimi posebnostmi, smo sestavili pristno domače okolje: hišo, psa, drevo in klopco pred hišo.
V tem času nam je Maja skuhala koruzo in ker smo bili res aktivni, smo si privoščili prijeten počitek. Potem smo pa čakali in čakali….in čakali…drugo skupino.
Druga skupina je začela svojo pot v mešanem gozdu, nadaljevala v iglastem gozdu, preko travnika v koruzni labirint. Informativne točke so nam odkrivale zanimivosti, kot so vrste dreves in živali v naših gozdovih, naravni procesi fotosinteze in razkrajanja, medsebojna povezanost človeka in rastlin v življenjski krog ter ekologija. Interaktivne točke so nas spodbudile, da o naravi nismo samo razmišljali, ampak smo jo tudi občutili.
Najprej smo se ustavili ob točki, kjer smo lahko bosi hodili po kamnih, mahu in listju. Pot je sprva preizkusila le Barbara, potem pa se je ojunačil Andrej, za njim pa še Matjaž in Aleš, ki je sledil predlogu in za intenzivnejše občutenje različnih gozdnih podlag hodil z zaprtimi očmi. Pri tem je bil zelo resen…
Prva izkušnja je v skupino prinesla prijetno raziskovalno vznemirjenje.
Že nas je pričakala gozdna postelja. V zraku polnem kisika, vonja narave, ob zvoku šumenja listja in krakanju ene precej glasne srake, bi lahko tudi zaspali, a smo rajši odhiteli dalje.
V iglastem gozdu smo odkrili velik gozdni inštrument. Ksilofon je narejen iz navadne smreke in nanj smo zaigrali neže in otroške melodije, pa tudi divje afriške ritme, Matjaž pa je poizkusil zaigrati na pravo smreko in ugotovil, da tudi ta ob udarcu zazveni.
Točko z optično iluzijo smo odkrili ob robu travnika. Zavrteli smo »liziko« in 30 sekund zrli v njeno središče. Ob ponovnem pogledu v gozd narava nekako vzvalovi in se premika. Pusti tudi nenavaden občutek v želodcu.
Pot nas je vodila do koruznega labirinta, v katerem smo morali poiskati le eno točko povsem v središču. Ni bilo najbolj enostavno in nazadnje jo je našel Aleš. Lotili smo se izdelovanja koruzne punčke, počasi pa smo želeli zaključiti naše popotovanje.
Tako smo koruzno ličkanje pustili za naslednje obiskovalce in pohiteli naprej. In ko smo se ravno začeli vrteti naokoli in se spraševati kam gre prava pot, slišimo Ireno, ki nas kliče:
»A ste se zgubili?«
» Kaj?«
»A ste se zgubili? »
» Ja !!! «
Ja, labirint je upravičil svoje ime in res smo se izgubili. Ko pa smo ob pogledu na uro ugotovili, da nam je čas zbežal nekam med koruzne storže, je Barbara prevzela navigacijo v svoje roke, hitro smo našli pravo smer in se ponovno pridružili prijateljem.
Tudi drugo skupino je pričakala Maja s kuhano koruzo in s prijetno kulinarično izkušnjo smo zaokrožili »koruzni dan.«
Objavljeno 13.9.2011
Enoto Mavrica je obiskal Marko Miklavčič, ki nam je prijazno namenil svoj čas in znanje, ter skupaj z nami in enoto Šenčur »zamešal« nekaj čudovitih koktejlov. Marko sicer razveseljuje goste v mehiški restavraciji, že drugo leto zapored pa tudi otroke, ki se udeležujejo tabora Rdečega križa v Savudriji.
Po uvodnih začetnih besedah, s katerimi nam je Marko pojasnil nekaj teoretičnih osnov in predstavil pripomočke ter sestavine s katerimi bomo ustvarjali, smo se kar praktično preizkusili v mešanju raznobarvnih sadnih sirupov.
Za začetek smo zmešali Desperado, Pink Panterja in Banango, kasneje pa smo v ustvarjalnem vzdušju mešali kar po lastni domišliji…
Če bi se radi v mešanju koktejlov preizkusili tudi vi, vam zaupamo naslednje recepte, v katerih so količine predvidene za eno osebo.
DESPERADO
1dl pomarančnega soka
1 dl višnjevega soka
1 dl jagodnega soka
majčkeno stisnjenega soka limone
BANANGO
2 dl bananinega soka
1 dl pomarančnega soka
med po želji
PINK PANTER
1dl ananasovega soka
1dl jagodnega soka
1 dl pomarančnega soka
Objavljeno 7.9.2011
Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji. Ime je dobil po Triglavu, ki se v osrčju parka dviguje najvišje (2864 m) in je hkrati tudi najvišji slovenski vrh. Spada med najstarejše evropske parke; prvo varovanje sega v leto 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park. Osrednje poslanstvo javnega zavoda TNP je varovanje narave, opravlja pa tudi strokovne in raziskovalne naloge.
Prejšnji teden smo se s sedmimi uporabniki podali na Pokljuko, kjer je TNP organiziral naravoslovno-etnološki-ustvarjalno-izkustveni dan za VDCje. Prišli so tudi uporabniki in njihovi mentorji iz VDC Radovljice, Tolmina in Kopra. Dan je bil namenjen spoznavanju parka skozi predstavitev zaposlenih v TNPju.
Dobili smo se pred Šport hotelom, kjer smo si vzeli čas, da smo se spoznali, pojedli malico in spili kavico.
Organizatorji so za nas pripravili tri delavnice. Slikarsko, fotografsko in naravoslovno. Razdelili smo se po skupinah in se podali na teren. Fotografi so v spremstvu mentorja Jureta Nastrana prisluhnili Jožetu Miheliču in Alešu Zdešarju, ki sta podala osnove fotografije in posredovala nekaj koristnih napotkov, kako narediti dobro sliko. Predstavila sta nam nastanek in značilnosti visokega barja na Pokljuki, ki je najjužnejše barje v Evropi. Fotografirali smo ga z vseh strani, posvetili pa smo se tudi detajlom, ki jih v tej čudoviti naravi ni manjkalo. Rožice, storži, mah, odmrl les, gobe, vse to so bili za nas zanimivi motivi. Skušali smo zajeti vso pestrost in lepoto parka. Naravovarstveni nadzornik TNPja pa nam je predstavil pestrost živalstva na Pokljuki in nam pokazal rogovje gamsa, jelena, srnjaka in muflona.
Slikarji so se pod mentorstvom Dušana Čeruja odpravili v naravo na sončno jaso poleg barja, kjer jim ni manjkalo motivov. Strokovno pomoč jim je nudil tudi predstavnik TNPja Damijan Cvek. Razpeli so svoja slikarska stojala, postavili platna in se prepustili domišljiji. Nastala so raznovrstna dela, tako različna in pestra, kot smo si različni mi.
Vsi skupaj smo se ustavili tudi pri naravoslovcih, kjer so pod mentorstvom Alenke Petrinjak pod mikroskopom odkrivali novi svet. Semena smrek, trosi gob, perje ptičev so v veliki povečavi neprepoznavni in hkrati čarobni.
Dan smo zaključili s kosilom. In se zahvalili za srečo z vremenom, kajti ravno ko smo sedli za mizo, so se usule prve dežne kapljice. Bili smo polni vtisov, veliko novega smo slišali in videli. Ob prijetni družbi smo uživali v vsakem trenutku. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo organizatorjem TNPja za čudovit izkustven dan.
Vabimo na otvoritev razstave slikarskih in fotografskih del, ki so nastala na ta dan. Otvoritev bo 28. 9. Na Bledu v Info središču Triglavska roža.
Objavljeno 1.9.2011
Kjer se prekmurska ravnina dvigne v vinorodne gorice in preide v Goričko, smo letos prvič organizirali lončarski tabor, ki se ga je udeležilo sedem uporabnikov in uporabnic. Tabor je bil izobraževalnega značaja, na katerem so udeleženci pridobivali nova znanja in spretnosti za izdelavo izdelkov iz gline.
Nastanjeni smo bili v Kraščih, na kmetiji pri Ferencovih. Gospodinja Marjeta in vsi na kmetiji so nas razvajali z dobrotami, ki jih pridelujejo doma in skrbeli, da nam ni nikoli nič manjkalo. Spoznavali smo stare slovenske ter lokalne običaje in opravila. Na kmetiji so nam pokazali kako se plete košare iz šibja, kako ženske ob zimskih večerih izdelujejo rože iz krep papirja, preizkusili pa smo se tudi kot krovci. Naša slamnata streha bi gotovo puščala.
V svoje okrilje nas je vabilo Ledavsko jezero. Čeprav smo ob prihodu opazili prav poseben znak na katerem je bila vidra, pa nam te ni uspelo spoznati. So se pa zato na obrežju prav nič sramežljivo šopirili labodi, zvečer pa so nas z glasnim regljanjem uspavale žabe in nočne ptice. Pa da ne pozabimo tudi na komarje, ki so nas, Gorenjce, obiskovali vsak večer.
Lončarja Karel Šalamon in Štefan Zelko sta nas čakala v Gradu, pri OŠ Grad, kjer smo v senci mogočnih brez in v družbi lončarskih vreten preživeli veliko časa. Vse dni smo pridno lončarili. Posebno doživetje nam je pripravil lončar Štefan Zelko. Izdelke smo žgali v peči tako, kot so jih žgali nekoč. Po nekaj urah žganja smo lahko pokukali skozi odprtino in ugledali razbeljene lonce.
Običaj je bil, da se je ob takem delu tudi dobro jedlo in pilo. Pekli smo kruh, ga natrli s česnom in namazali z zaseko. Vsak si je lahko spekel tudi slanino in klobase, manjkala pa ni niti harmonika in nekatere so zasrbele pete.
Srečali smo se tudi z zeliščarjem Lovrom, ki nam je dokazal, da je okrog nas ogromno rastlin, ki jih lahko uživamo. V gozdu smo nabrali nekaj rož in si skuhali čaj.
Da pa ne bi samo lončarili, smo se med zelene griče odpeljali z vlakom. Ogledali smo si največji grad na Slovenskem, grad Grad, ki ima 365 soban. Skozi gozdove Goričkega smo se odpravili na tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Ogledali smo si kamnolom in Putarov mlin, ter kužno znamenje, ki ga domačini imenujejo Beli križ. Pot smo zaključili še z obiskom cerkve.
Naš tabor smo zaključili s kopanjem v Moravskih toplicah.
Ves čas smo srečevali prijazne ljudi, ki so nam pomagali, ko smo zašli s poti. V dneh, ko smo bili njihovi gostje, so nam prikazali in dali vse, da je bilo naše bivanje prijetno.
Radi bi se še enkrat zahvalili vsem, ki so nas spremljali na taboru: Ferencovim, lončarjema Karlu Šalamonu in Štefanu Zelku, ravnatelju OŠ Grad Viktorju Navotniku, hišniku Stanetu, zeliščarju Lovru Vehovarju in Občini Grad, ki nam je omogočila brezplačen ogled gradu.
