Vabimo vas na prodajno razstavo risb priznanega slikarja Petra Jovanoviča in fotografij – portretov uporabnikov VDC, katerih avtorica je fotografinja Tina Dokl. Oba umetnika sta nam svoja dela podarila kot pomoč pri zbiranju sredstev za nakup vozila, ki ga potrebujemo v Bivalni enoti.
V letošnjem letu smo veliko naših dogodkov posvetili spoznavanju dreves. Tako smo imeli v okolici Šenčurja priliko srečati »Botro Jesen« v njenem naravnem okolju, jesenskem gozdu.
Botra Jesen že vrsto let razveseljuje šenčurske skupine otrok iz vrtcev in šolarje in na zanimiv način prikaže, kaj vse jesen prinese v gozd. Predstavlja jo ga. Dragica Markun, upokojena vzgojiteljica, ki veliko svojega prostega časa posveča različnim hobijem. Dogovorili smo se, da tudi za nas pripravi srečanje in nam pokaže kaj zanimivega.
Pričakala nas je ob obronku travnika, s »kimpežem«, ki smo ji ga veselo pomagali peljati proti njeni hiši. Predstavila nam je nekaj živali, ki se potikajo po gozdu, imeli pa smo priliko videti tudi prave lisičje luknje.
Spoznali smo razliko med skorjami dreves in posebnosti, ki jih imajo posamezna drevesa. Zakaj listje odpada, zakaj so iglavci zeleni, katere plodove, jesen bogato natrosi, kaj jejo živali, katere plodove imamo radi ljudje…
Ker je jeseni bolj hladna, nam je botra Jesen na svojem gozdnem kurišču skuhala čaj, v katerega je kanila nekaj kapljic tinkture zdravilnih zelišč, ki se lahko naberejo skozi vse leto v gozdu. »To je za zdravje,« nam je rekla: »da bodo zimski prehladi zbežali od vas.«
Tako bomo letos v enoti Šenčur zimo prestali brez prehladov in bomo lahko z veseljem prepevali pesem, ki jo je botra Jesen spesnila sama.
BOTRA JESEN
H. Gnezda
Botra jesen že v deželo prihaja,
z dežjem in vetrom nam rada nagaja.
V polje in gozd je že urno zavila,
barve prelepe povsod je razlila.
S kapljico rose je barve zmešala,
kaplje dežja pa je zraven dodala.
Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana ima poseben vrt, ki se imenuje Vrt čutil. Na lep jesenski sončni dan smo ga obiskali tudi uporabniki iz enote Škofja Loka. Gospa Nina in Marija sta nas prisrčno sprejeli, kasneje pa se je našemu ogledu priključila tudi ga. Lena, ki naša uporabnika Jerneja in Tomaža dobro pozna, saj sta bila kar nekaj let gojenca omenjenega zavoda. Popeljali so nas skozi vrt in nam razložili in pokazali pomen poligona za orientacijo in mobilnost, različnih učilnic in informacijskih tabel ter igral. Čutila, s katerimi sprejemamo dražljaje in informacije iz okolice, so vid, vonj, sluh, otip ter okus.
Vsi slepi in slabovidni morajo uporabljati pripomoček – belo palico. Z velikim zanimanjem pa smo si ogledali tudi stroj, ki slepim in slabovidnim omogoča pisanje in branje. Ta pisava se imenuje Braillova pisava. To je leta 1821 razvil Louis Braille. Sestavljena je iz pikic, razporejenih v obliki pokončnega pravokotnika. Naš Jernej je tudi prebral nekaj besed iz omenjene pisave.
Na samem poligonu smo si ogledali informacijske table, stoječe ovire, čoke, pločnik, viseče ovire, gibljivi most, naravno učilnico ter tunel.
Med učilnicami pa so bile posebno zanimive učilnice za glasbo (piščali, ksilofon, zvončki), učilnica za tip (škatle z različnim materialom za otipat), geografska učilnica (peskovniki), učilnica za vonj z različnimi dišavnicami, katere smo tudi prepoznali ter biološka učilnica z rastlinami z različnimi listnimi ploskvami. Polni novih doživetij smo se lepo zahvalili vsem trem za prelepo popestritev našega vsakdanjika.
Enega izmed zadnjih, skoraj poletnih dni v oktobru, smo v škofjeloški enoti izkoristili za planinski pohod. Letos smo se vzpeli na Šmarno Goro. Na 669m visoko goro vodijo številne poti, zahtevne in manj zahtevne, mi pa smo parkirali kombi v Tacnu in jo ubrali po sicer nezahtevni, a dokaj strmi ter s koreninami močno prepleteni poti čez Spodnjo Kuhno. Na vrhu nas je pričakalo sonce in zelo lep razgled na Ljubljansko kotlino.
Že od 1979 dalje je vsako leto organiziran tek na Šmarno goro. Rekord teka je nekaj čez 12 minut. Tako hitro nam seveda ni uspelo, saj imajo tak rezultat gorski tekači, ki vsak dan pridno trenirajo. Mi smo raje občudovali drevesa in njihove plodove, zvonili na zvon želja, počivali, malicali ter pozdravljali pohodnike.
V letošnjem letu smo veliko pozornosti namenili vsebinam, ki so povezane v skrbi za okolje in naravo. Članica Društva za proučevanje in varstvo netopirjev Kranj, ga. Alenka Petrinjak, je v začetku junija za naše uporabnike pripravila zanimivo predavanje o življenju netopirjev. Sporočilo predavanja je bilo, da imajo tudi netopirji pomembno vlogo pri vzdrževanju ravnovesja v naravi.
Nadaljevanje predavanja je bil večerni sprehod, namenjen opazovanju navad netopirjev in njihovega življenjskega okolja. S posebno napravico, ki pretvarja netopirjeve neslišne signale v nam slišni zvok, smo se podali v okolico Kranja in bili presenečeni, koliko teh letečih živalic nas obkroža, nekaj smo jih tudi videli. Prav s poznavanjem netopirjev lahko vsak posameznik pripomore k njihovi zaščiti in k ohranjanju njihovih zatočišč ter življenjskega prostora.
Gospe Alenki Petrinjak smo se zahvalali z glinenimi netopirčki, ki so jih naši uporabniki izdelali sami.
Takole pa je vtise z opazovanja netopirjev v obliki pesmice zapisal naš uporabnik Robi Markič:
NETOPIR
Ko prižge se noč,
za netopirja dan,
pa je ta neptič, nemiš,
kar tja poslan.
In šli smo ven v mraku,
smo napravice imel
in glasove teh živali slišal in odmev.
Tja poslan naš netopir je,
da živi, drobne živalice ujame, jih lovi.
Koristen je, podnevi spi,
a nočni lov v plen se spremeni.
Več vrst jih je,
vseh nepreštetih, skrivajo se v jami
in duplini, je moč najti preživetih.
Netopirji mali v zvonikih starih
in v jamah skriti,
zmotno je mišljenje, niso za ubiti.
Škoda ga je, ker koristen je,
pa je konec pesmice.
V septembru smo na Pokljuki pod vodstvom sodelavcev iz Triglavskega narodnega parka spoznavali šotno barje. Fotografska, slikarska in naravoslovna delavnica so obrodile sadove.
V večeru fotografske in likovne umetnosti smo se predstavljali uporabniki iz VDC Kranj skupaj z uporabniki iz Kopra, Tolmina in Radovljice. Odprtje razstave Triglavski narodni park za vsakogar je bilo obogateno s kulturnim programom, v katerem je nastopila tudi naša uporabnica Eva Pirnat, manjkala pa nista niti gledališki skeč in glasbeni nastop.
Razstava je odprta do konca oktobra. Lepo vabljeni.
Priznani slikar Vinko Hlebš se je te dni predstavljal na samostojni razstavi v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Svoja dela je predstavil na številnih skupinskih razstavah, imel pa je že več kot 70 samostojnih razstav v Sloveniji, nekaj pa tudi v tujini. Za svoje likovno delo je prejel več priznanj in nagrad, med drugimi tudi Prešernovo nagrado Gorenjske in plaketo mesta Tržič.
V preteklih dneh smo si ogledali njegovo razstavo.
Vinko Hlebš že leta prihaja v naš center in vodi likovne delavnice za naše uporabnike. S svojo naravnanostjo in socialno občutljivostjo del svojega prostega časa namenja uporabnikom VDC Kranj in jih usmerja skozi svet likovnega izražanja.
Tudi jaz vam želim sončne trenutke naprej in eno samo uživanje- tako in tako... (20.3.2013)