VDC Kranj

Obisk kozmetičnega salona

Uporabniki naše enote so v okviru letošnje teme aktivnega staranja in medgeneracijskega sodelovanja predlagali tudi ogled kozmetičnega salona v neposredni bližini enote. Zanimalo nas je, kako lahko skrbimo zase, za boljše počutje, kako je potrebno negovati obraz, kožo, nohte,… da ostanejo čim dlje zdravi in seveda tudi lepi. Gospa Danijela nas je prijazno sprejela in nam pripravila predstavitev, pri tem sta ji pomagali naši prostovoljki Andreja in Mojca.

Matjaž: Obiskali smo kozmetični salon Danijela. In je bilo zelo lepo in enkratno za uživat. Zanimiva mi je bila gospa Danijela, ker je tako mlada, prisrčna in prijazna.
Mojca: Roke sem položila na blazino. Očistila mi je kožico na nohtih in oblikovala nohte. Nič me ni bolelo, bilo je prijetno. Nato me je namazala s prozornim lakom. Kozmetičarka mi je pokazala nekaj lepih barvastih lakov. Izbrala sem roza lak, ki se je hitro sušil. Namazala me je dvakrat. Ko sem imela nalakirane in suhe nohte, mi je namazala kožico ob nohtih še z dišečim oljem. Zelo sem zadovoljna, da imam zdaj tako lepe nohte in da sem se opogumila sodelovat pri tem.
Andrej: V kozmetičnem salonu sem opazil prijazno gospo Danijelo. Opazil sem veliko krem, šmink in lakov.
Aleš: Počutil sem se odlično. V salonu imajo lepe prostore. Gospo Danijelo smo pozdravili, ona pa nam je razkazala nekaj kozmetičnih pripomočkov. Gospa nam je povedala, da kožo lahko polepšamo, da se ne stara hitro. Meni je všeč pedikura, da imam lepe in čiste noge. Ob koncu obiska smo se zahvalili za prijetno dopoldne in gospe Danijeli sem dal darilo -  izdelek, ki ga naredimo v naši enoti.
Andreja: Všeč mi je bilo, da me je gospa masirala po obrazu. Z voskom mi je odstranila obrvi. Obraz mi je pokrila s toplo oblogo, na glavi sem imela kapo, pokrila mi je tudi noge. Na obraz mi je dala še eno masko, na oči vato in potem sem počivala. Počutila sem se lepo, ker sem bila urejena.

Življenje je košarka

Na Tehniškem šolskem centru Kranj tudi v letošnjem letu poteka projekt integracije oseb s posebnimi potrebami skozi učne ure košarke pod imenom Življenje je košarka. Uporabniki VDC Kranj skupaj z dijaki TŠC Kranj pod mentorstvom Siniše Drobnjak dvakrat mesečno trenirajo  košarko. Cilji in namen tega projekta so poleg osvajanja elementov košarke doseganje višje ravni kakovosti življenja uporabnikov in njihova integracija v družbo, za dijake pa predstavlja prispevek k razvoju solidarnosti, strpnosti in preseganje predsodkov. Košarka ne predstavlja tekmovanja temveč druženje v skupnem načelu: Vsi smo eno!

Skupno srečanje vseh sodelujočih v projektu in prijateljska tekma pa bo tudi letos v okviru Košarkarskega kampa Boki Nachbar v Kopru. Se že veselimo srečanja!

Naš uporabnik Robi pa je svoje misli o košarki prelil v pesem.

Od košar do breskve, pa do košarke, bila je dolga pot in razvoj ni bil »kamot«.
Pravila in pa hišni red, da koš velja, če je bil zadet.
Od  začetka pa do danes, je veliko blo pravil in se še spreminja in velikokrat se je že spremenil.
Koš velja za točko, dve al tri a izid se hitro spremeni.
In v Severni  Ameriki se je začelo in košarka  ime se je prijelo.
Koraki, dvojno vodenje in pet napak, izid le redko je enak.
Prekrški so, a osebnih pet napak, igralec zapusti igrišče, ali je junak.
Osebne so napake v igri, pa se gledajo kot tigri.
Torej bistvo igre: koš je treba dat, čimveč košev, ne se bat.
Še sam igral sem košarko, pa mi je lepo bilo.
A včas pa koš se ne prizna, dvojno vodenje al noga z drugimi prekrški je bila.
Prvenstva in naslovi, olimpiada, vse, košarko se splača igrati še pa še.

Učna ura s psom

V sodelovanju z OŠ Šenčur smo navezali stik z gospo Matejo Nolimal, vodnico reševalnega psa, ki je doma v Šenčurju. Ker se v enoti Šenčur peš odpravimo v muzej, knjižnico, šolo in razne sprehode, velikokrat naletimo na pse, ki se sprehajajo sami in jih ne poznamo. Zaradi tega nam je bila zelo dobrodošla ponudba gospe Mateje, da nam predstavi kako pravilno ravnamo s psi, ki jih srečamo in kako si lahko pri tem pomagamo.

Tako nam je gospa Mateja predstavila opremo in pripomočke, ki jih potrebuje vsak lastnik psa. Nekaj pripomočkov pa je bilo posebej za reševalne pse. Opisala nam je primere, kdaj lahko tuje pse božamo, kdaj ne, katerih psov se moramo izogibati in katerih ne. Zanimivo nam je bilo tudi, da imajo  psi lahko poklic. Opisala nam je posebnosti, kako spoznamo da so psi reševalni, policijski, vojaški, pomočniki invalidom….

Vsak je dobil knjižico, kjer so na zanimiv način opisana navodila za pravilno ravnanje ob srečanju s psi, ki jih ne poznamo. Na koncu smo vsi z veseljem pobožali Iško in ji ponudili priboljšek. Gospe Mateji in Iški smo se zahvalili za obisk.

Andreja je srečanje opisala takole: Gospa je povedala veliko stvari kako mora biti pes privezan. Ko hodimo s psom po cesti, mora biti pes privezan. Pes ne sme biti nikdar spuščen, razen doma za ograjo. Všeč mi je ime psičke, Iška.  Imela je več vrst hrane, tudi nekaj pasjih bombonov. V nahrbtniku je gospa prinesla različne stvari, posodo za psa, torbico, kamor lahko daš hrano za psa, da ne nosiš po žepih, nagobčnik, nekaj igrač za psa. Psička je bila zelo mirna. Barbari je dala na noge svoje tačke. Upam, da bo Iška še prišla kdaj k nam na obisk.

Delavnica z glino v enoti Mavrica

Res je, da smo se dolgo dogovarjali o skupni delavnici, zato smo iz škofjeloške enote še toliko bolj uživali, ko smo se skupaj z nekaterimi uporabniki in zaposlenimi v enoti Mavrica preizkušali z glino. Izdelovali smo kroglice različnih velikosti in barv in jih zlagali v kalupe, da so nastali lepi pisani krožniki.

Ob tej priložnost je Jana Tavčar predstavila svojo pesniško zbirko. Ob njeni recitaciji je še posebno užival Mitja – še preden je Jana dokončala recitacijo, že bi Mitja poslušal drugo, pa tretjo,  četrto, …. .

Dve uri druženja sta zelo hitro minili. Izdelke smo odpeljali v Škofjo Loko, kjer jih bomo posušili in spekli, potem nam bodo pa iz enote Mavrica obisk vrnili. Krožnike bomo skupaj poglazirali in dali v peč, s tem pa bo projekt sodelovanja med enotami dokončan.

Vtisi uporabnikov:
Jana: vesela sem bila, da smo šli pogledat kako se imajo v Mavrici. Ob klepetu smo skupaj  popili kavico. Moje pesmi so bile najbolj všeč Mitju in Suzi.
Primož: najbolj mi je bilo všeč, da sem spet videl Vanjo in Sabino, Polone pa na žalost ni bilo.
Branka: bilo mi je zelo dobro, delala sem krožnike, všeč mi je bila malica.
Sandra: v enoti Mavrica sem bila prvič. Imajo lepo okrašene prostore.

Pokljuka 2012 tretji del

Na zadnji dan našega zimovanja smo priredili tekmovanje v teku na smučeh. Razdelili smo se po skupinah in se na znak štarterja pognali z vso silo cilju naproti. Marko pa je pomagal tudi pri zasneževanju proge.

Potihem smo pričakovali….in želja se nam je uresničila. Direktorica Mirjana Česen, Erika in Iztok so nas razveselili z obiskom in torto. Sadno – čokoladna in sočna torta nam je po kosilu šla v slast.

Tombola je, tako kot lansko leto, tudi letos razveseljevala številne srečneže. Med ostalimi je darila prispeval tudi Knauf Insulation in Hausmart iz Škofje Loke. Srečna dobitnica tombole je bila Mojca.

Za zaključek pa še skupinska fotka vseh zimovalcev. Imeli smo se super.

Pokljuka 2012 drugi del

Tudi na Pokljuki se pomlad bliskovito bliža. Kmalu bodo vzcvetele prve rožice, v zrak pa bodo, poleteli prvi metulji. Da bodo čim lepši in čim bolj pisani, smo poskrbeli mi. Na naši delavnici poslikave metuljev.

Še preden pa toplo sonce stali ves sneg, smo se s sankami spuščali po sosednji brežini,….juhuhu smo vriskali. Zatem pa kavica na terasi.

Pokljuka 2012 prvi del

Letos nas je na Pokljuki pričakalo lepo, sončno vreme, snega pa še ravno toliko, da bo za na smučke. Prvi dan je minil ustvarjalno in doživeto. Imeli smo delavnico o izdelovanju vetrnic. Barvali smo prazne liste z barvicami, voščenkami, temperami, vsak je slikal, barval, risal po svoji domišljiji. Nastalo je veliko čudovitih, pisanih vetrnic.

Ko se je stemnilo, nam je pokljuški škrat prišepnil, da je za nas v okolici skril zaklad. Prižgali smo bakle in se podali v lov za tem skritim zakladom. Ko ga je Jožko našel, je bilo veselje neizmerno, zlatih cekinov pa je bilo toliko, da je bilo za vsekega nekaj.

Po večerji pa nam je naš DJ Pero vrtlel glasbo, plesišče je bilo do konca, ko je bil že čas za spat, polno.

Drugi dan nas je še vedno razveseljeval topel, skoraj pomladanski sonček, zato smo dan izkoristili na prostem. Naredili smo krajši sprehod proti Viševniku. Pri žičnici smo se spočili, se malo posončili in zapeli nekaj pesmi. Vrnili smo se k hotelu, kjer smo si ogledali Dnevnikov tek na smučeh in podelitev medalj.

V popoldanskem času pa smo tudi sami tekli na smučeh po lepo urejenih progah v bližini hotela.  Za nekatere je bilo to prvič. Bravo Zdenka!

Zvečer nas je čakalo presenečenje. Naš Jan je raztegnil meh in skupaj smo zapeli nekaj pesmi: Na Golici, Čebelar, Mi se imamo radi,… Bil je lep zaključek dneva.

Premagovanje ovir

V enoti Šenčur namenjamo obiske večnamenske športne dvorane  v Voklem  tudi za to, da se soočimo s premagovanjem ovir, na katere naletimo v vsakdanjem življenju. Okolje, ki nam ga nudi dvorana, je za to zelo primerno, predvsem pa dobro opremljeno.
Tako smo se učili spretnosti ravnotežja in gibanja na nekoliko nenavaden način. Ta dan so se nam pridružili tudi iz enote Mavrica in skupaj smo imeli zanimiv dan. Poiskali smo trampolin in se preskusili v skakanju in lovljenju ravnotežja. Nekateri so bili pogumni in so to delali sami, drugi pa so s skupno pomočjo ravno tako uživali v atraktivnem skakanju.

Ko smo se odpočili od skakanja, smo spoznavali še ovire, na katere naletijo slepi in slabovidni. Martina je s seboj prinesla svojo belo palico in tako smo lahko praktično preizkusili kako jo uporabljat, kaj vse z njo zaznamo in kako se počutimo, če ne vidimo.
Matjaž je povedal svoje občutke: Hodil sem s palico in tipal sem pa tja. Z roko sem moral prijeti kje so ovire in kateri ljudje so bili blizu. Meni je bilo to super, ker sem imel res občutek, kot da bi bil slep. S palico sem čutil, da sem se nečesa dotaknil in sem se moral tako umakniti oviri.
Martina pravi: Meni se zdi dobro, da to drugi poskusijo. Da vidijo, kako slepi hodijo. Jaz tako vidim, da me drugi v enoti dobro sprejmejo in razumejo, zakaj potrebujem palico.

Pesem nas druži

Že kar nekaj časa je preteklo od dogovora z višjo delovno terapevtko Damjano, da pridemo z našimi uporabniki v Dom starejših na Bokalce  in se predstavimo s prodajno razstavo naših  izdelkov ter s pesmijo našega in njihovega zbora popeljemo stanovalce  skozi naše druženje.
Z Gordano, ki tam vodi njihov zbor, sva poiskali pesmi, ki jih znamo mi in oni in učenje je steklo…
Naše druženje je potekalo v veselem in predvsem s pesmijo obarvanem vzdušju in vsi smo se ob razhodu strinjali, da v okviru medgeneracijskega druženja to ponovimo. Nihče od nas ni le tisti, ki lahko pomoč le prejema. Marsikaj lahko drug drugemu tudi damo. Pa četudi le urico pesmi in Robijeve poezije, užitke ob poslušanju pesmi, ki jih je zapel g. Rudi Zahar ter prijazen nasmeh. Ta slednji lahko obogati marsikateri dan.

Vtisi naših uporabnikov:
V sredo smo šli v Dom starejših na Bokalce, kjer smo z malim zborčkom imeli nastop. S pomočjo stanovalcev smo odpeli nekaj lepih, starih pesmi. Petje so popestrile kitare, tamburin in boben. V tem domu je bilo tudi nekaj pevcev, tako je bilo druženje lepše. Pogostili so nas z dobrotami, na koncu pa smo še dobili spominek, ki je bil delo njihovih rok. Preden pa smo odšli, smo se dogovorili, da se bomo še srečali. Bilo je lepo.
Robert Markič

Bilo je zanimivo. Peli smo stare ljudske pesmi. Robi  je povedal dve pesmi, ki jih je napisal sam. Tudi gospod iz doma je sam zapel nekaj pesmi. Imel je močan ljudski glas, pel je zelo lepo. Ogledali smo si tudi razstavo naših fotografij. Po končanem druženju so nas lepo pogodzili s sendviči in sokovi. Čas je prehitro minil, zato upam, da se bomo kmalu zopet videli.
Matjaž Štirn

Povabili so nas na Bokalce, kjer smo zapeli kar nekaj narodnih pesmi. Vsi so nas lepo in z veseljem sprejeli. Nato so nas postregli s sokom in sendviči. Tudi starejši so radi peli z nami in so tudi sami pripravili svoj pevski program. Na koncu smo se oblekli in se poslovili in odšli domov. Jure naš fotograf je naredil skupinsko sliko.
Luka Perne in Eva Pirnat

Razstava naših fotografij in izdelkov.