Arhiv za junij 2014

Izobraževalni tabor na Jezerskem

Objavljeno 30.6.2014

»Daleč tam na severu Ljubljane, kjer ločijo nebotični vrhovi Kamniških planin solčno Kranjsko od Koroške, leži majhna deželica, čisto samosvoja, obdana krog in krog od visokih gora, Jezersko.« sta pred 100 leti, navdušena nad pokrajino Jezerskega, zapisala dva pomembna moža.
Deželica, ujeta  med vrhove, na katerih so se še vedno belile zaplate snega, ujeta v tišino gozdov in blejanje ovac, petje murnov na pokošenih travnikih, je nudila zavetje udeležencem letošnjega izobraževalnega tabora, ki smo ga od 13. do 17. junija 2014, organizirali na Jezerskem.
Udeleženci:


Naša gostitelja sta bila Polona in Drejc Karničar s Šenkove kmetije, ki se ponaša s častitljivo starostjo. V nekaterih zapisih se pojavljata letnici 1517 in 1533, kar kaže na to, da se hiša bliža svoji petsto letnici.
Pa da ne bo pomote – udeleženci izobraževalnega tabora smo bivali v lični poselski ali preužitkarski hiši, ki so jo zgradili na temeljih hiše,  ki so jo zgradili v drugi polovici 17. stoletja.
Tako Polona kot Drejc sta nam s ponosom razkazala celotno kmetijo in naš začasni dom in nas opozorila na določene elemente, ki so še dediščina prvotne preužitkarice in se danes lepo sovpadajo s svežino  nove hiše.
Hiša še vedno diši po novem, saj so imeli otvoritev pred kratkim.
Ob prihodu nas je pozdravil tudi Riči, za katerega bi lahko rekli, da ni čisto tipičen predstavnik Jezersko – solčavskih ovac. Poleg psa Arčija, kokoši,  mačk in petelinov, se je tudi on prosto sprehajal po kmetiji. Pašo in objeme pa si je izbiral kar sam.

Na taboru nismo samo lončarili, pač pa smo že prvi dan poprijeli za delo na kmetiji. Nič zato, če smo s skednja in hleva prišli prašni,  umazani in prepoteni. Večerja tega dne nam je še posebno teknila. Polona nas je vse dni razvajala s svojimi dobrotami.
Lučaj od Šenkove kmetije stoji Jenkova kmetija. Na dvorišču kmetije stoji velika stavba, ki je bila pred dobrimi petsto leti postavljena kot prenočišče potujočim trgovcem, ki so potovali med Kranjsko in Koroško. Danes je v stavbi etnografski muzej z zbirko predmetov in opreme iz vsakdanjega življenja Jezerjanov nekoč. Poleg razstavnih predmetov, ki so jih Jezerjani ohranili, pa so najdragocenejši podpisi in napisi potnikov iz 16. stoletja, ohranjeni na steni ene izmed sob.

Tako kot včasih, smo se tudi mi ob večerih zbrali v hiši. Poslušali smo zgodbe o Jezerjanih nekoč in skušali iz gline oblikovati vsak svojo ovco, ki je tako značilna za to področje.
Na lončarjanje smo se dnevno odpravljali v dolino, v Voglje, k lončarki Barbi Štembergar – Zupan. Jožko, Mojca, Suzana, Tanja, Luka, Franc, Jožko in Sandra so jo s svojo zagnanostjo in spretnostjo prijetno presenetili.  Vsak po svoje se je trudil in dokazal, da zmore.  Nekatere stvari čisto samostojno, druge s skupnimi močmi.  Z Andrejo pa sva bili ponosni na vsakega od njih.

Ne samo z izdelki, na kvizu, ki smo ga organizirali zadnji večer, so dokazali, da so kljub temu, da smo se na večer utrujeni vračali k Poloni in Drejcu, okrog hodili z odprtimi očmi in ušesi.
Spet smo se naučili nekaj novega, spoznali nove ljudi in dokazali, da smo »fajn«.

Udeleženec tabora Jožko Oblak je svoje vtise zapisal, preberete jih lahko tukaj.

Prireditev ob 50-letnici KS Zlato polje

Objavljeno 26.6.2014

Krajevna skupnost Zlato polje nas je povabila na prireditev ob 50  letnici  obstoja krajevne skupnosti, ki je bila v mesecu juniju v prostorih osnovne šole Franceta Prešerna.
Nastopali so učenci OŠ Franceta Prešerna in OŠ Helene Puhar, VDC pa je zastopal Robi Markič, ki je prebral nekaj svojih pesmi. Iz bivalne enote so se dogodka udeležili Robi, Andreja, Danilo, Mojca in Sandi.


O svojih vtisih so povedali naslednje:

Robi: “Bil sem na prireditvi za okroglo obletnico KS Zlato polje. Tam sem nastopal. Prebral sem tri lepe pesmi s katerimi sem požel gromki aplavz. Všeč so mi bili tudi ostali nastopajoči.”

Andreja: “Prireditev mi je bila zelo všeč. Zelo sem bila vesela, ko me je Robi pred vsemi pohvalil. Uživala sem v njegovem nastopu.”

Danilo: “Robi je zelo lepo prebral pesmi. Nastopali so tudi otroci. Pozdravil nas je župan Mohor Bogataj.”

Sandi: “Dobro je bilo, fino.”

Mojca: “Tam mi je bilo zelo všeč. Vesela sem, ker je Robi nastopal. Tam je bil tudi župan Mohor Bogataj. Celo prireditev sem slikala in ko je bilo konec, smo šli na pogostitev. Robi je dobil darilo. Župan je bil zelo vesel, ko nas je videl in nas tudi lepo pozdravil.”

Otvoritev pokrite terase v bivalni enoti Škofja Loka

Objavljeno 24.6.2014

V torek, 17. junija 2014, je v bivalni enoti Škofja Loka potekala otvoritev pokrite terase. Pridobitev, ki pomembno vpliva na kakovost življenja njenih stanovalcev.
Terasa je priljubljen prostor za prijetno druženje, različne zabavne in prostočasne dejavnosti ter aktivnosti, ki nam bogatijo vsakodnevno življenje. Stanovalcem omogoča odprt prostor, gojenje zelišč,  dišavnic in rož. V dvignjeno  gredico smo letos nasadili paradižnik, por, korenje, kumare, redkvice, paprike, peteršilj in paradižnik. Nad gredico bdi strašilo, ljubkovalno smo ga poimenovali Straško. V večjem loncu nam raste prava mala jablana, veliko veselja pa nam letos prinašajo jagode, ki lepo cvetijo in pridno rodijo.
Stanovalci so želeli s svojimi gosti preživeti prijetno popoldne in pripravili so kratek program. Stanka Kuhar nam je zaigrala na klaviature, Robi Markič, je stanovalce bivalne enote povprašal, kako se počutijo v bivalni enoti in nam predstavil njihove odkrite odgovore, Olga Pečan je opisala vsakodnevno življenjev bivalni enoti, Andreja Pavlin pa je program povezovala. Prav vsi pa so sodelovali pri tisoč malih opravilih, ki jih je ob takšnem dogodku potrebno postoriti.


Pripravili smo filmček z utrinki življenja v enoti in na ta način našim gostom želeli pokazati letni kino, ki nam ga nova pokrita terasa omogoča v poletnem času.
V prireditev smo združili  dva dogodka. Otvoritev terase in predstavitev novega znaka bivalne enote. Zgodba našega znaka se začne nekje okrog lanskega novega leta. Prijazni donatorji so se odločili, da nam  podarijo brezrokavnike, na katere so želeli izvesti naš znak. Ideja nam je bila všeč. Zares, zakaj ne bi imeli znaka, ki bi nam predstavljal bivalno enoto. “Bivalno” v kateri so stanovalci našli svoj drugi dom. To je pomembna reč. Skozi celo leto smo se dobivali, premetavali ideje in iskali podobe, ki bodo odražale naše počutje, življenje in odnose. Oblikovali smo predlog, na podlagi tega so oblikovalci izdelali naš znak. Vanj so vtkani delčki naši idej in čustev in upamo, da nas bo dobro predstavljal tudi navzven.
Sledila je skromna pogostitev in piknik.  Še ena od možnosti, ki jih nova pridobitev nudi stanovalcem in jim omogoča prijetno preživljanje prostih trenutkov.

Stanovalci bivalne enote Škofja Loka se zahvaljujemo vsem, ki so omogočili novo teraso in naš znak ter vsem gostom, ki so se udeležili prireditve.

Zaključek računalništva in srečanje z Žanom Koširjem

Objavljeno 16.6.2014

Naša Dina, kot jo včasih kličemo, čeprav ne dela pri nas, pač pa uči računalništvo na OŠ Bistrica, kamor že leta hodimo na ure računalništva, kjer uporabnikom pri delu z računalnikom pomagajo učenci, nam je letos ob zaključku šolskega leta pripravila presenečenje.


Na že tradicionalno srečanje na teniških igriščih v Križah, kjer se na ta dan pozabavamo z loparjem in rumeno žogico,  je povabila tudi dvakratnega dobitnika olimpijske medalje v deskanju na snegu, tržičana Žana Koširja. Po tem, ko smo se ob pomoči Dine in učencev naigrali tenisa in ugotovili, da smo zopet izbrali lep dan, da nam je vreme služilo in smo doživeli prijetno druženje, je prišel uporabnike pozdravit še Žan. Prijazno je odgovarjal na vprašanja, se fotografiral z vsemi in vsakim posebej in man zaupal, naj ga zvečer gledamo na televiziji, ker je imel ta dan na Bledu priložnost veslati še z enim vrhunskim slovenskim športnikom – Lukom Špikom. Za spomin in v zahvalo za obisk smo mu podarili naš izdelek.

Jeseni pa se že veselimo ponovnega sodelovanja z Dino in učenci.

Obiskali so nas starodobniki

Objavljeno 13.6.2014

Lepo je, ko se ljudje spomnijo na nas in želijo z nami deliti svoje hobije in veselja ter nam na tak način omogočijo lepo doživetje in novo izkušnjo. Po posredovanju gospe Branke sta nas prejšnji teden v tržiški enoti obiskala gospod Igor in gospod Staš iz Naglident Classic Moto Cluba. Obema je skupna strast do starih avtomobilov,  zato sta se pripeljala v starodobnikih. Gospod Igor v klasičnem londonskem taksiju iz leta 1967 in gospod Staš z jaguarjem E-Type iz leta 1973.


Starodobnika smo si ogledali, tudi pod pokrovom, se vanju lahko posedli in odpeljali na panoramsko vožnjo po Tržiču, ki se je končala v Mestni kavarni, kjer smo se posladkali s sladoledom. Nad lepotcema smo bili navdušeni vsi, na vožnji »čez pvac« pa sta zbudila nemalo pozornosti.